UMETNOST ŽIVLJENJA -
TEHNIKA MEDITACIJE VIPASSANA

Vsi iščemo srečo in harmonijo, kajti to sta stvari, ki ju najbolj pogrešamo v svojem življenju. Vsak izmed nas občasno občuti nemir, razdraženost, neprijetnost in trpljenje. Kadar trpimo zaradi nemira, ga nikoli ne ohranjamo samo zase. Nenehno ga prenašamo tudi na druge - naš nemir prežema okolico. Vsak, ki pride v stik z nami v takem stanju, prav tako postane nemiren in razdražen. To pa zagotovo ni način na katerega naj bi živeli.

Živeti bi morali v miru s sabo in z vsemi drugimi. Nenazadnje smo ljudje socialna bitja, ki moramo živeti v družbi - živeti in sodelovati z drugimi. Toda, kako naj živimo v miru? Kako naj ostanemo v harmoniji s sabo in ohranjamo mir in harmonijo okoli nas, tako, da bodo tudi drugi lahko živeli v miru in harmoniji?

Ker se nisem zavedal notranje resničnosti, nisem nikoli razumel, da leži vzrok za moje trpljenje prav znotraj (mene) - v mojih slepih reakcijah na prijetne in neprijetne občutke.

Včasih smo nemirni. Če se hočemo znebiti nemira, moramo najprej poznati osnovni razlog zanj, spoznati moramo vzrok našega trpljenja. Ko podrobneje preučimo ta problem, nam postane jasno, da vsakokrat, ko začnemo gojiti kakršnokoli negativnost ali nečistost v umu gotovo postanemo nemirni. Negativnost v umu oziroma umska nečistost (z umskimi nečistostmi so mišljena vsa tista negativna nagnjenja, čustva ali misli, ki povzročajo, da um postane neuravnotežen; to so: strah, jeza, sovraštvo, strast, zmeda, nevednost, želje, idr.) namreč ne more obstajati hkrati z mirom in harmonijo.

Kako sploh začnemo ustvarjati negativnost? To razjasnimo s preučevanjem. Zelo nesrečen postanem namreč, ko se drugi obnašajo drugače kot želim da bi se, ko se mi dogaja nekaj, kar nočem, da se mi dogaja. Ko se mi zgodijo nezaželene stvari, v sebi ustvarjam napetost. Ko se mi zaradi takih ali drugačnih ovir ne zgodijo zaželene stvari, v sebi zopet ustvarjam napetost; začnem z 'zavezovanjem vozlov' znotraj sebe. Skozi vse življenje se dogajajo nezaželene stvari, zaželene pa se zgodijo ali ne. Ta proces ali reakcija zavezovanja vozlov - gordijskih vozlov - povzroči, da postaneta celotna mentalna in fizična struktura tako napeti, tako polni negativnosti, da postane življenje neznosno.

Ena od rešitev problema je lahko ta, da poskrbim, da se mi v življenju ne zgodi nič nezaželenega, da se vse stalno dogaja natanko tako, kot si želim. Razvijati moram tako sposobnost ali pa jo mora imeti nekdo drug in mi priti na pomoč, ko ga potrebujem, da se ne bodo dogajale nezaželene stvari pač pa se bo zgodilo vse kar si želim. Vendar to ni mogoče. Nikogar na svetu ni, čigar želje se vedno izpolnijo, v čigar življenju se vse zgodi v skladu z njegovimi željami, ne da bi se zgodilo karkoli nezaželenega. Ves čas se dogajajo stvari, ki so v nasprotju z našimi hrepenenji in željami. Zato se postavi vprašanje, kako se lahko izognem slepim reakcijam na stvari, ki jih ne maram? Kako se lahko izognem ustvarjanju napetosti ? Kako lahko ostanem miren in v harmoniji?

Skozi navidezno resnico moramo prodirati, dokler ne dosežemo najvišje resnice celotne mentalne in fizične strukture. Ko izkusimo slednjo, se naučimo prenehati slepo reagirati in ustvarjati nečistosti v umu - s tem stare nečistosti naravno in postopoma izkoreninimo. Osvobodimo se vsega trpljenja in izkusimo srečo.

V preteklosti so v Indiji, pa tudi drugje po svetu, modri, sveti možje in žene preučevali ta problem - problem človeškega trpljenja - in našli naslednjo rešitev: če se na nezaželen dogodek odzovemo z jezo, strahom ali drugo negativnostjo, potem moramo pozornost čimprej preusmeriti drugam. Na primer tako, da vstanemo, gremo po kozarec vode, in ga spijemo - naša jeza se ne bo stopnjevala in sčasoma se bomo pomirili. Druga možnost je, da začnemo šteti: ena, dva, tri, štiri..., ponavljati kako besedo ali frazo, mantro, mogoče ime kakega božanstva ali svete osebe kateri smo predani. Um tako preusmerimo drugam in se do neke mere znebimo negativnosti oziroma jeze.

Ta rešitev je pomagala: delovala je. Še vedno deluje. Ko jo prakticiramo, se um počuti osvobojenega nemira. Dejansko pa rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativnost globoko v nezavedno, na tej ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Na površini je sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Drugi raziskovalci notranje resnice so šli še dlje v svojem iskanju; z izkustvom dejanskosti oziroma resničnosti uma in materije v sebi so spoznali, da je preusmerjanje pozornosti le beg pred problemom. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. Vsakič, ko se v umu pojavi negativnost, jo moramo le opazovati, se z njo soočiti. Takoj ko začnemo z opazovanjem katerekoli umske nečistosti, začne le ta izgubljati svojo moč. Sčasoma premine in jo izkoreninimo.

Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, pomeni spoznavati se na dejanski, izkustveni ravni.

To je dobra rešitev: izogne se namreč obema skrajnostima - potlačitve negativnosti na eni in njene popolne svobode izražanja na drugi strani. Ohranjanje negativnosti v nezavednem le-te ne izkorenini; po drugi strani pa njeno fizično ali glasovno izražanje povzroči le še več problemov. Če jo samo opazujemo, potem nečistost premine, izkoreninili smo jo in ni več del našega življenja.

Sliši se dobro vendar ali je to tudi dejansko možno prakticirati? Kako enostavno se je povprečnemu človeku soočiti z negativnostjo? Ko se jeza pojavi, tako hitro prevlada, da se tega niti ne zavemo. Pod vplivom jeze nato pogosto reagiramo, na fizičen ali glasoven način, , škodljivo zase in za druge. Kasneje, ko jeza mine, se začnemo kesati in jokati, prositi druge ali Boga za odpuščanje: 'O, naredil sem napako, prosim odpusti mi!' Toda naslednjič, ko smo v podobni situaciji, ponovno enako reagiramo. Vse naše obžalovanje prav nič ne pomaga.

Težava je v tem, da se ne zavedam, kdaj nečistost v umu nastane. Začne se globoko na nezavedni ravni uma in se še preden pride do zavestne ravni, že tako okrepi, da me premaguje in je ne morem več objektivno opazovati.

Zato bi moral ob sebi vedno imeti osebnege tajnika, ki me bo vedno, ko se bo začela pojavljati jeza, opozoril: 'Poglejte gospodar, pojavlja se jeza!' Glede na to, da ne morem vedeti, kdaj točno se bo jeza pojavila, moram ob sebi ves čas imeti tri osebne tajnike, vsakega za svoj osemurni delavnik. Denimo, da si to lahko privoščim in da se ravno začne pojavljati jeza. Eden od osebnih tajnikov mi takoj sporoči: 'O gospodar, poglejte - pojavila se je jeza!' Prva stvar, ki jo bom naredil je, da mu prisolim klofuto in ga naderem: 'Bedak! Ali misliš, da te plačujem zato, da mi boš pridigal?' Jeza me je tako premagala, da mi še tako dober nasvet ne more več pomagati.

Predpostavimo, da prevlada modrost in mu ne prisolim klofute, pač pa rečem: 'Najlepša hvala. Sedaj se moram usesti in opazovati svojo jezo.'Je to sploh mogoče? Takoj, ko zaprem oči in skušam opazovati jezo, mi pride na misel vzrok jeze - oseba ali dogodek, zaradi katerega sem se ujezil. Tako ne opazujem jeze same pač pa le zunanjega sprožilca tega čustva. To bo samo povzročilo, da se bo jeza še stopnjevala; to torej ni nobena rešitev. Vsakršno abstraktno negativnost in čustvo je namreč zelo težko opazovati ločeno od zunanjih objektov, ki so ju sprožili.

Vendarle pa je tisti, ki je spoznal najvišjo resnico, našel pravo rešitev. Odkril je, da se vsakič, ko se v umu pojavi kaka nečistost, hkrati na fizični ravni začneta dogajati dve stvari. Prva je ta, da dihanje izgubi svoj normalen ritem. Vsakič, ko se v umu pojavi negativnost, začnemo težje dihati. To je enostavno opazovati. Na bolj subtilni ravni pa se začne dogajati neke vrste bio-kemična reakcija v telesu - pojavi se nek občutek. Vsaka nečistost povzroči nastanek takega ali drugačnega občutka v nas, v tem ali onem delu telesa.

Gre za zelo praktično rešitev. Povprečen človek ne more opazovati abstraktnih nečistosti uma, kot na primer strah, jezo ali strast. Nasprotno pa je s pravilnimi vajami zelo preprosto opazovati dihanje in občutke v telesu - oboje pa je neposredno povezano z umskimi nečistostmi.

Dihanje in občutki mi bodo pomagali na dva načina. Najprej mi služijo kot osebni tajniki. Takoj, ko se v mojem umu pojavi kakšna nečistost, bo moje dihanje izgubilo svoj naraven ritem in začelo kričati: 'Glej, nekaj ni v redu!' Svojemu dihanju ne morem prisoliti klofute; sprejeti moram opozorilo. Podobno mi tudi občutki pravijo, da je nekaj narobe. Tako opozorjen začnem z opazovanjem dihanja in občutkov ter hitro ugotovim, da nečistost mineva.

Ta mentalno-fizični fenomen (povezava uma z dihanjem in občutki) je kot kovanec z dvema stranema. Na eni strani so vse misli in čustva, ki se porajajo v umu, na drugi pa dihanje in občutki v telesu. Vsaka misel ali čustvo, vsaka umska nečistost, se odraža v dihanju in občutku tistega trenutka. Iz tega sledi, da z opazovanjem dihanja ali občutkov v bistvu opazujem umsko nečistost. Namesto, da bežim pred problemom, se soočam z resničnostjo, tako kot dejansko je. Nato bom ugotovil, da nečistost izgublja svojo moč: pač me ne more več premagovati kot včasih. Če vztrajam, njena moč končno popolnoma premine in ostanem miren ter srečen.

Na ta način nam tehnika samo-opazovanja pokaže dva vidika resničnosti, notranjega in zunanjega. Prej smo vedno gledali z odprtimi očmi in tako zgrešili notranjo resničnost. Vedno sem vzrok svoje nesreče iskal zunaj sebe; vedno sem obtoževal in skušal spremeniti zunanjo resničnost. Ker se nisem zavedal notranje resničnosti, nisem nikoli razumel, da leži vzrok za moje trpljenje prav znotraj (mene) - v mojih slepih reakcijah na prijetne in neprijetne občutke.

Sedaj, z vajo in prakso, lahko vidim tudi drugo stran kovanca. Lahko se zavedam tako svojega dihanja kot tudi tega, kar se dogaja znotraj mene. Karkoli že je, dihanje ali občutek, se ju naučim le opazovati, ne da bi pri tem izgubil uravnoteženost uma. Preneham reagirati in s tem stopnjevati (množiti) svojo bedo. Namesto tega dovolim nečistosti, da se pojavi in premine.

Bolj kot nekdo prakticira to tehniko, prej se bo osvobodil negativnosti. Postopoma postane um prost vseh nečistosti; postane čist in jasen. Čist um je vedno poln ljubezni - nesebične ljubezni do drugih; poln sočutja za neuspehe in trpljenje drugih; poln veselja ob njihovem uspehu in sreči; poln uravnovešenosti v vsakršni situaciji.

Ko dosežemo tako stanje, se začne spreminjati naš celoten življenjski vzorec. Ničesar več, kar bi lahko motilo mir in srečo drugih, ne moremo izreči ali storiti. Namesto tega, uravnovešen um ne postane samo miren v sebi, pač pa tudi drugim pomaga, da postanejo mirni. Ozračje, ki obdaja tako osebo, je prežeto z mirom in harmonijo, to pa začne vplivati tudi na druge.

S tem, ko se učimo ostati uravnovešeni ne glede na to, kaj občutimo navznoter, hkrati razvijamo tudi nenavezanost na vse, kar se dogaja zunaj nas. Vendar pa ta nenavezanost ne pomeni, da bežimo ali postanemo nezainteresirani za probleme okoli nas. Posameznik, ki prakticira Vipassana meditacijo, postane bolj dovzeten za trpljenje drugih in naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi jim ga olajšal - brez nemira, temveč z umom polnim ljubezni, sočutja in uravnovešenosti. Nauči se 'svete nevtralnosti' - načina, kako biti popolnoma predan, popolnoma vpleten v pomoč drugim, hkrati pa ohraniti um uravnovešen. Tako (človek) ostane miren in srečen, medtem ko dela za mir in srečo drugih.

To je tisto, kar je učil Buda; umetnost življenja. Nikoli ni ustanovil ali učil nikakršne religije ali 'izma'. Nikoli ni naročil ljudem, ki so mu sledili, naj izvajajo obrede ali rituale, slepe ali prazne formalnosti. Namesto tega je učil, kako opazovati naravo tako kot je, z opazovanjem resničnosti znotraj sebe. Zaradi nevednosti nenehno reagiramo na načine, ki škodujejo nam in drugim, ko se pa začne porajati modrost - modrost opazovanja resničnosti take kot je - se znebimo te navade reakcij. Ko prenehamo slepo reagirati, smo zmožni prave akcije - akcije, ki izhaja iz uravnovešenega uma, iz uma, ki vidi in razume resnico. Taka akcija je lahko le pozitivna, kreativna, v pomoči nam in drugim.

Potrebno je torej spoznati samega sebe - to je nasvet vsakega modreca. Spoznati pa se moramo ne samo na intelektualni ravni, na ravni idej in teorij. Prav tako to ne pomeni znanje ali vednost samo na čustveni ali pobožni ravni, ko preprosto slepo sprejemamo vse, kar slišimo ali beremo. Tako znanje ni dovolj. Spoznati moramo namreč resničnost na ravni dejstev. Neposredno moramo izkusiti dejanskost tega mentalno-fizičnega fenomena. Le to nam bo pomagalo znebiti se nečistosti, znebiti se trpljenja.

Ta neposredna izkušnja naše lastne resničnosti, ta tehnika samo-opazovanja se imenuje 'Vipassana' meditacija. V jeziku, ki se je govoril v Indiji za časa Bude, je beseda passana pomenila videti z odprtimi očmi, na običajen način; beseda Vipassana pa opazovanje stvari, takih kot dejansko so, in ne takih kot se zdijo, da so. Skozi navidezno resnico moramo prodirati, dokler ne dosežemo najvišje resnice celotne mentalne in fizične strukture. Ko izkusimo slednjo, se naučimo prenehati slepo reagirati in ustvarjati nečistosti - s tem stare nečistosti naravno in postopoma izkoreninimo. Osvobodimo se vsega trpljenja in izkusimo srečo.

Na tečaju Vipassana meditacije poteka učenje v treh stopnjah. Najprej se moramo odreči kakršnemukoli dejanju, glasovnemu ali fizičnemu, ki moti mir in harmonijo drugih. Ne moremo namreč delati za svojo osvoboditev od umskih nečistosti in hkrati nadaljevati s telesnimi in govornimi dejanji, ki le-te stopnjujejo. Zato je upoštevanje moralnih načel bistven prvi korak te tehnike. Posameznik se obveže, da ne bo moril, da ne bo kradel, da se vzdržuje neprimernega vedenja v spolnosti , da ne bo lagal in da ne bo užival alkohola (opojnih pijač) ter drog. Ko se takih dejanj vzdržujemo, omogočimo umu, da se dovolj umiri in je sposoben spopasti se z nalogami, ki ga čakajo.

Z naslednjo stopnjo razvijemo nekaj oblasti nad svojim divjim umom; navajamo ga na osredotočanje na en sam predmet: na dih. Čim dlje skušamo ohranjati pozornost na dihanju. Pri tem ne gre za dihalno vajo, saj ne vplivamo na dihanje, pač pa le opazujemo naravno dihanje, vsak vdih, kakor pride in vsak izdih, kakor gre. Na ta način dodatno umirimo um, tako, da ga negativnosti ne morejo več premagovati. Hkrati um osredotočamo, postaja bister in pronicljiv, zmožen vpogleda navznoter.

Prva dva koraka, živeti v skladu z moralnimi načeli in obvladovanje uma, sta zelo nujna in koristna že sama zase; toda, v kolikor ne naredimo hkrati še tretjega koraka - čiščenje uma njegovih nečistosti, z razvojem vpogleda v našo lastno naravo - vodita k samozatiranju. Ta tretji korak je Vipassana: izkušnja lastne resničnosti s pomočjo sistematičnega in nepristranskega opazovanja stalno spreminjajočega fenomena uma-materije, ki se v nas izraža kot občutek. To je višek Budovega učenja: samo-prečiščevanje s pomočjo samo-opazovanja.

To tehniko lahko prakticiramo vsi. Vsi se soočamo s problemom trpljenja. Gre za univerzalno bolezen, ki zahteva univerzalno zdravilo - ne sektaškega. Ko trpimo zaradi jeze, ne moremo govoriti o krščanski, budistični ali hinduistični jezi. Jeza je jeza. Ko postanemo nemirni zaradi jeze, ravno tako ne moremo govoriti o krščanskem, budističnem ali hinduističnem nemiru. Gre za univerzalno bolezen. Zato mora biti univerzalno tudi zdravilo.

Vipassana je tako zdravilo. Nihče ne more ugovarjati pravilom življenja, ki upoštevajo mir in harmonijo drugih. Nihče ne more ugovarjati razvoju obvladanja uma . In nihče ne more ugovarjati razvoju vpogleda v lastno resničnost, s pomočjo katerega je možno um osvoboditi negativnosti. Vipassana je univerzalna pot.

Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, pomeni spoznavati se na dejanski, izkustveni ravni. Ko prakticiramo, se postopoma izognemo trpljenju zaradi nečistosti. Začnemo z grobo, zunanjo, očitno resnico in postoma prodiramo vse do globlje, najvišje resnice uma in materije. Nato presežemo tudi to in izkusimo resnico, ki je onkraj uma in materije, onkraj časa in prostora, onkraj pogojenega polja relativnosti: resnico popolne osvoboditve od vseh nečistosti, vsega trpljenja. Kako poimenujemo to končno resnico, je popolnoma nepomembno; gre za končni cilj vsakega izmed nas.

Naj imajo vsi ljudje možnost izkusiti to najvišjo resnico. Naj se vsi ljudje osvobodijo svojih nečistosti, svojega trpljenja. Naj vsi uživajo pravo srečo, pravi mir in pravo harmonijo.

NAJ BODO VSA BITJA SREČNA.

Zgornji tekst temelji na govoru gospoda S.N.Goenke v Bernu, Švica.